petek, 24. oktober 2014

Stara cerkvica

Sredi zasnežene pokrajine v tihoti stoji cerkvica. Tako nekako si predstavljam, ko pogledam ta motiv. Cerkvico sem embosirala s prahom v barvi šampanjca in potem pobarvala lesene dele ter vse skupaj osenčila, da motiv sploh postane viden. Dodala sem še nekaj snežink, smrekic (ki so dejansko kraki snežinke) ter napis.


In še pogled od blizu.


Voščilnico prijavljam na:

The Ribbon Girl Blog: October colour challenge - white
Tildas town - Dies and or punches
Christmas at sweet stamping challenge - Snowflakes

sreda, 22. oktober 2014

Zlata jesen

Danes se je oktobrsko poletje dokončno poslovilo od nas in nastopile so tiste temperature, ki so značilne za ta letni čas. Prišla je torej jesen v pravem pomenu besede

Kdaj pa pridemo v jesen življenja, je odvisno od vsakega posameznega človeka. Nekatere jesen dohiti že zelo zgodaj, nekateri se ji dolgo izmikajo, najvažneje pa je to, da jo vsak izkoristi, kar najlepše ter užije sadove, ki jih ponuja. Zato naj bo jesen življenja kar se da zlata.


Na pavs papir sem v zlati barvi embosirala drevo, ki naj tu predstavlja življenje. Na ozadje sem s prozornim embosing prahom embosirala listje ter nato z distress blazinicami osenčila v rumeni, oranžni, rdeči ter zeleni barvi, tako da se barve med seboj prelivajo.



Voščilnico prijavljam na:

CRAFT-alnica - barve jeseni
Addicted to stamps challenge - Anything goes
Color Throwdown - #315

ponedeljek, 20. oktober 2014

Božiček

Do božiča je še kar nekaj časa, pa vseeno zadnje čase nastajajo predvsem novoletno-božične voščilnice. Bolje tako, kot pa na koncu hiteti.



Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

Midweek Magnolias - special celebration
Tildas town - Dies and or punches

sreda, 15. oktober 2014

October PJ party

Pri Waltzingmouse nas vabijo, da se jim pridružimo pri oktobrskem pižama partyju, kjer imajo več tem, kamor lahko prijavimo svoje voščilnice:


1. Texturize it - potrebno je narediti embosiran relief, pri tem pa ne smemo uporabiti embossing srajčk. Za svojo voščilnico sem embosirala izrez snežinke Folk art snowflake, jo osenčila, ter en del zalepila v zgornji, en del pa v spodnji del voščilnice. 


2. Snow is falling - tukaj sem uporabila izreza snežink Snowflake one in sicer le sredinski del ter Snowflake two. Podlaga je temno modre barva, kar pa se na sliki na žalost ne vidi.



3. Old pajamas - potrebno je uporabiti štampiljke ali šablone iz preteklih izdaj. Za mojo voščilnico sem uporabila Little Laterns ter pripadajočo šablono.



Pri prvi in zadnji voščilnici sem uporabila tudi izdelke Najlepšega para, zato zadnjo voščilnico prijavljam v galerijo meseca oktobra.

četrtek, 9. oktober 2014

Islandija - 6. del

Šesti dan smo se prebudili v čudovito, sončno jutro. Ta dan smo ponovno veliko presedeli v avtobusu, pa ne zaradi razdalje, ki bi jo bilo potrebno premagati, temveč zaradi ceste po kateri smo se večino dneva vozili. Cesta je bila makadamska, v slabem stanju, tako da smo po njej napredovali le z 20 km/h.

Pa začnimo po vrsti. Po zajtrku smo se iz Reykjahlida odpeljali proti čudoviti ribiški vasici na severu Islandije, Husaviku. Kulisa v Husaviku je kot v pravljici - zaliv z ribiškimi barkami, na drugi strani zaliva pa se vzpenjajo (poleti) zasneženi hribi.



Iz Husavika smo se zapeljali še nekoliko bolj proti severu, kjer smo s pečin opazovali ptice lundije oz. puffine (vrsta njorke), na žalost le od daleč, saj je bila pečina visoka, vse ptice pa so plavale na vodni gladini.



Zanimivo je tudi, da je včasih vladalo veliko zanimanje, za lastništvom severnih predelov, saj še danes v te zalive prinese hlodovino, ki jo odplavi iz Rusije ali Skandinavije in je potem vsestransko uporabna. Islandija namreč nima lesa, saj so gozdove že zdavnaj posekali, da so si zagotovili les za kurjavo (preden so v ta namen pričeli uporabljati geotermalno vodo) in material. V zadnjem času so sicer začeli s pogozdovanjem, vendar so vsa drevesa zelo nizka. Obstaja celo pregovor na to temo: če se na Islandiji izgubiš v gozdu, moraš samo vstati.

Naslednji postanek  je bil namenjen kanjonu Asbyrgi, ki ima obliko podkve. Po mitološkem izročilu naj bi kanjon nastal, ko se je Odinov krilati konj z eno od svojih osmih kopit dotaknil zemlje. Dejstvo pa je, da je kanjon nastal ob katastrofalnih poplavah po taljenju snega na področju največjega islandskega ledenika Vatnajokull. Več jezer, ki so se formirala v bližini treh delujočih vulkanov, se je zaradi tektonskih premikov v rekordnem času izpraznilo in voda je z izjemno močjo drla proti severu otoka ter izdolbla kanjon reke Jokulsa in Asbyrgi. Reka Jokulsa, je od takrat svojo strugo premaknila in sedaj teče približno 2 km bolj vzhodno.


In med tem, ko so se drugi le ležerno sprehajali po potkah Asbyrgija, sem se jaz sladkala z islandskimi borovnicami.


In potem je sledila mukotrpna vožnja do slapu Dettifoss na reki Jokulsa. Dettifoss velja za najmogočnejši slap v Evropi, saj ima največji pretok vode. Glede lepote pa ne sodi ravno v vrh, saj je zaradi delcev, ki jih nosi s seboj, sivkaste barve.




Le slabe pol ure hoda naprej se spušča na reki Jokulsa še slap Selfoss, ki je po mojem mnenju (ne upoštevajoč barve vode) veliko lepši od Dettifossa. Zaradi časovne stiske je vodič slap Selfoss zatajil, ker pa sem videla smerokaz, ki je kazal pot proti njemu, sva z Matejo vseeno skočili še do tja. Pogled nanj je poplačal vse hitenje do tja in nazaj.


Naslednji dobri dve uri smo ponovno prebili na avtobusu drdrajoč po makadamski cesti in pozno popoldne prispeli v mestece Reydarfjordur ob istoimenskem fjordu na vzhodu Islandije, kjer smo prenočili v letos odprem hostlu. 

sreda, 8. oktober 2014

Roza vrtnice

Če smo celo poletje jokali, ker je bilo toliko dežja, pa je zadnje dni pravo indijansko poletje.

Tudi vrtnice še vedno cvetijo.


Ozadje sem naredila s štampiljkami Pic-Nic Patterns, napis in vrtnice pa so iz Najlepšega para.


Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

Colour Q: Challenge #262
WMS Fanatics Challenge - Anything goes
Najlepši par - Galerija meseca oktobra
Keep it simple: Three

ponedeljek, 6. oktober 2014

Islandija - 5.del

Če smo četrti dan odkrivanja Islandije preživeli predvsem v družbi slapov, smo petega dne uživali v vulkanskih pojavih.

Najprej smo se zapeljali do jezera Myvatn (my pomeni mušice, vatn pomeni jezero). Jezero je dobilo ime po mušicah, ki se v ogromnih količinah razmnožijo v okolici jezera, ta pojav pa traja približno 14 dni. Na višku mušje sezone, je priporočljivo imeti pokrivalo z mrežico za obraz. Sredi jezera ležijo psevdokraterji. Nastanek psevdokraterjev si je najlažje predstavljati kot brbotanje mehurčkov, ko se kuha polenta.

Na jezeru najdemo tudi različne vrste rac.


Nadalje nas je pot peljala na vulkanski krater Hverfjall, katerega premer meri 1 km.


v ozadju jezero Myvatn
Po spustu v dolino smo se do avtobusa sprehodili skozi "gozd" vulkanskih kreacij, ki so jim Islandci nadeli ime Dimmuborgir.


Naslednji postanek je bil bolj prijetem za oči kot za nos. Sprehodili smo se namreč po polju fumarol in solfatar. Iz prvih se le kadi, v drugih pa brbota žveplo, oboje pa  ima zelo neprijeten vonj po gnilih jajcih.




Naslednji postanek je bil krater Viti, sredi katerega je geotermalno jezerce. V bližini stoji geotermalna elektrarna, podobna kot smo jo obiskali drugi dan našega potepanja.


Nedaleč od kraterja Viti se nahaja polje lave Krafla. Glede na barvo lave ter poraščenost, lahko ugotovimo, koliko izbruhov je bilo na tem območju ter kako so si sledili v času. Zadnji izbruh lave na tem območju je bil leta 1986. Lava iz tega obdobja je najbolj črna. Tukaj ni šlo za tipični izbruh lave skozi krater, temveč se je na določenih mestih naredila razpoka v tleh, iz katere se je začela izlivati lava.




Tisto noč smo spali v kraju Reykjahlid, kjer je pred mnogimi leti lava grozila, da ga bo popolnoma uničila. Vsi krajani so se zbrali v vaški cerkvi in upali, da jim bo prizaneseno. Lava se je ustavila tik pred obzidjem pokopališča. Ostanki izbruha so vidni še danes.


Celotno to območje, ki smo ga "obdelali" v petem dnevu, je del kaldere vulkanskega sistema Askja. Kaldera je vulkanski pojav, ko se krater sesede sam vase. 

S tem se je zaključila prva polovica našega potovanja in raziskovanja Islandije.

sobota, 4. oktober 2014

Konjiček z roza pentljo

Da nekoliko prekinem svoje potopisne objave z Islandije, tokrat ena voščilnica za prav posebno deklico, ki smo jo vsi nestrpno čakali.


Pri izdelavi voščilnice mi je pomagal junior, ki je izrezal Magnolijinega konjička in sicer dva-krat. Enkrat iz dizajnerskega papirja ter še enkrat iz navadnega kartona, ker je se mi je zdel prvi papir pretanek. Oba sem nato zlepila skupaj ter konjičku okoli vratu zaveza roza pentljo. 


Notranjo stran sem okrasila še z izrezom nogic.


Napis, ki krasi voščilnico, je od Najlepšega para iz seta Ob rojstnem dnevu. Vogale pa sem okrasila še s srčki, ki so ostali od izreza konjička.

Voščilnico prijavljam na nasledne izzive:

Najlepši par - galerija meseca oktobra
Midweek Magnolias - Anything goes
Dutch Magnolia lovers - Final challenge DML #88
My time to craft - Die cuts only



petek, 3. oktober 2014

Islandija - 4.del

Se mi zdi, da je bil četrti dan potovanja prvi od tistih redkih dni, ki so bili povsem brez dežja, kar se nam je v tistem trenutku zdelo že skoraj nemogoče. To poletje je bilo na Islandiji, tako kot pri nas, mnogo bolj deževno kot običajno. Zaradi obilice dežja je pot, ki smo jo prevozili prejšnji dan potekala po zahodni strani otoka, namesto da bi se peljali čez celino, kjer poteka makadamska cesta. Ta je bila namreč preveč razmočena in razrita in so nam pot po njej odsvetovali, obstajala je tudi možnost, da jo povsem zaprejo. Tudi naš avtobus za takšno pot ni bil primeren, saj smo imeli navaden avtobus za 50 oseb in ne tisti specialni z off road gumami in višjim podvozjem.

Kakor koli, četrti dan smo se iz Akureyrija odpravili dvema mogočnima slapovoma naproti. 

Prvi slap, ki smo ga obiskali, se imenuje Godafoss - božji slap. V letu 1000 je na Islandiji prišlo do prevzema krščanske vere in takrat naj bi njihov vodja v slap pometal kipce bogov, ki so jih do takrat častili na Islandiji.



Kot sem že v prejšnjem delu omenila, smo na Islandiji našli brezovčke, vendar toliko na kupu, kot jih je bilo tukaj, jih nisem videla še nikoli. V 10-ih minutah smo nabrali celo škatlo gob. Če bi jih imeli kam dati, bi jih nabrali še več.


Od Godafossa nas je pot vodila proti naslednjemu slapu, ki očitno ni ravno pogost v turističnih programih, kot je Godafoss, kjer se je trlo turistov, saj smo bili pri slapu Aldeyjarfoss praktično sami. Do tja namreč vodi, sicer lepo urejena, makadamska cesta, na koncu pa se je potrebno še nekaj malega sprehoditi. Sprehod v čudovito sončnem vremenu je bil prav blagodejen.


Na poti do slapa smo občudovali tudi strugo ter tipično ledeniško barvo reke


Slap Aldeyjarfoss obdajajo skale, tako imenovani bazaltni heksagoni. Do takšne oblike pride, ko se lava zelo hitro ohlaja.



Na tej čudoviti razgledni točki smo si privoščili malico, potem pa se počasi vrnili proti avtobusu ter se odpeljali nazaj v Akureyri, kjer smo si zvečer ogledali še botanični vrt.


V Akureyriju pa je še ena posebnost, ki  je ni nikjer drugje na Islandiji, prav tako pa ne verjamem, da je še kje drugje na svetu - to so semaforji, kjer je rdeča luč v obliki srčka.



sreda, 1. oktober 2014

Islandija - 3.del

Tretji dan smo večinoma preživeli v avtobusu, saj smo morali premagati veliko razdaljo med Reykjavikom na JZ otoka in Akureyrijem, ki leži na severu Islandije. Na Islandiji nimajo avtocest, vendar so ceste razmeroma prazne in tudi zelo lepe. Prav tako tam ni železnice.



Vmes smo se nekaj krat ustavili, da smo si ogledali ogrado z islandskimi konji

ter se povzpeli na prvi krater Grabok, ki je eden od treh na tem območju.


Našli smo brezovčke in lisičke, ki so zvečer pristali v naši večerji. 



Pozno popoldan so prispeli v Akureyri, drugo največje mesto na Islandiji, kjer smo se nastanili v hostlu. Ta dan je bila ravno naša ekipa zadolžena za pripravo večerje. Eden izmed čarov tega potovanje je bila ravno skupinska kuharija. Razdeljeni smo bili v tri ekipe in vsak dan je bila ena izmed ekip zadolžena za pripravo skupinskega zajtrka in večerje. Tako smo prihranili na času, ki bi ga sicer vsak posameznik porabil za pripravo jedi, jedli smo raznoliko, prihranili tudi pri nabavi sestavin, glavno pa je bilo, da smo se v tem času tudi družili ter se tako še bolj povezali med sabo.


Akureyri leži čisto v notranjosti največjega islandskega fjorda Eyjafjördur, ki v dolžino meri 60 km. 


Zvečer smo se z ladjo odpeljali gledat kite. Ker so kite ta dan opazili zelo blizu ustja fjorda, smo se do točke, kjer smo jih zagledali, vozili okoli tri ure. 



Na ladji je bilo izredno mrzlo in še sreča, da imajo na voljo tudi ogrinjala, da smo se lahko v njih zavili, saj kljub temu, da sem imela na sebi veliko oblačil, še vedno ni zadostovalo. Tik preden smo zagledali kite, je začelo še deževati. Kita je v objektiv zelo težko ujeti, saj je čas, ko pokuka iz vode izjemno kratek, zato se na spodnji sliki vidi le malo črno piko sredi morja.


V času, ko sem bila na Islandiji, je dan trajal od 3. ure zjutraj pa približno do pol polnoči. Vendar tudi takrat, ko sonca ni, ni bilo popolne teme temveč le mrak. Za orientacijo, zgornja fotografija je bila posneta nekaj čez 11. uro zvečer.

Zaradi slabih vremenskih pogojev so nas potem z ladjo zapeljali le do najbližjega mesteca, od tam dalje pa z avtobusom. Kljub temu, da je bila noč, zunaj ni bilo prave teme in ob poti sem videla krave, ki so se še kar pasle.

Občutek guganja pa je trajal še celo noč.